Dan 16 – Od Carrion de los Condes do Ledigos (23km)

Mezeta v svoji lepoti

Konec poti v Ledigosu

Zjutraj sva se odpravila iz hostala s ciljem, da ujameva popoldanski vlak iz Sahaguna za San Sebastian. Dobrih sest ur je zadostovalo, da sva prehodila pot od Carrion de los Condes do Ledigosa skozi Calzadilla de Cueza. Tunsem se trudil, da iz racunalnika v albergu posjem slike Nejcu za objavo, pa me je to precej kostalo. Breda je namrc odsla naprej, sam pa sem z zamudo pohitel za njo in primtem pozabil svojo goretex jakno. Bredajo je prestavila blize k meni, tisti kraj pa  ni bil v obmocju mojega preverjanja ob odhodu. V znanem albergu El palomar v Ledigosu, kjer sva pred letom zacela drugi del poti, sva nato dvignila pivo in kozarec vina v veselje nad koncano potjo (kdor ugane, kdo je pil pivo, dobi od mene/Dragota, pivo v LJ). Tam sva se tudi poslovila od spanskih kolegov, s katerimi smo se videvali vse od pohoda na grad v Castrojeriz. Jaime je naredil se zadnji posnetek, preden sva se zbasala v taxi, ki naju je dostavil na zeleznisko postajo v Sahagun.

Nazaj proti Tolosi in nato domov

Vesela in zadovoljna nad prehojeno potjo sediva na vlaku proti Tolosi, kjer bova dva dni pri druzini sina Nejca. Eno sva rekla: prehojena pot mora vplivati na najino zivljenje doma. V stare tirnice vec ne greva, sva rekla. Camino mora spremeniti na bolje vsaj nekaj v najinih odnosih.

Hvala vsem, ki ste naju spremljali in podpirali. Posebej hvala Nejcu za moralno, logisticno in tehnicno podporo pri porocanju s poti, drugim najinim otrokom: Urski, Mitjatu in Lenartu, ki so uporabljali svoje poti za komunikacijo in vam, pridnim bralcem in vzpodbujevalcem, posebej se Marjeti in Milanu, Dusi, Anki, Inetu, Bredi, Mariji in ….

Dan 15 – Od Fromiste do Carrion delos Condes ( 20km)

Po napol precuti noci zaradi vecglasnega zaganja nemskih kolesarjev, sva se zbudila v dezevno jutro, Breda s tezavami s pocutjem. Odlocila sva se, da se v dez do Carrion de los Condes podam kar sam. Opravil sem nekaj dodatnih zascitnih ukrepov (s pasto za masazo nog sem namazal se cevlje; cez cevlje sem nataknil in povezal se polivinil vrece; namestil gamase in poveznil pelerino) in se podal za drugimi. Dez z vetrom je nalival le za en rozni venec dolgo, naprej rosil, nato pa je se to ponehalo in proti cilju je po 4h ze obcasno posijalo sonce. Pot ves cas poteka ob glavni cesti, tako da sem hodil nekoliko ob njenem robu, delno pa po rahlo blatni cesti.

Breda nadaljuje:

Kot je ze Drago zapisal, sva se odlocila, da preskocim napovedano precej dezevno etapo. Tudi pri opremi sem malo zgresila in posledice bi ne bile najbolj prijetne. Pozneje se je izkazalo, da je bilo dezevja manj in bilo mi je zal, da nisem sla pes tudi jaz. Tako pa sem si nasla taxi, ki ga vozi gospa okrog sestdesetih let. Za 22€ je mene in precej obtezen rukzak odpeljala v Carrion de los Condez. Celo pot sva vozili mimo peregrinosov v pisanih pelerinah, ki so v glavnem hodili po cesti, ker je bila romarska pot ponekod precej blatna. Srecali sva tudi “oranzno pelerino” in potrobili Dragotu, ki je pod njo hitel cilju naproti. 

Ko sva prispeli v 20km oddaljen Carrion de los Condes, je se kar posteno dezevalo. Z deznikom, rukzakom in vrecko sem se podala v raziskovanje mesteca, ki je dobro oskrbljeno z albergi, hostali, bari za zajtrk, avtobusno postajo, zeleznisko postajo… Seveda je v starem mestnem jedru kar nekaj zgradb in cerkev spostljive starosti. Tudi tu se vidi, da Camino de Santiago pomaga ohranjati ta stara spanska naselja ziva.  Stare, ze napol podrte hise prenavljajo in v njih bo spet zivljenje. Tudi hostal La corte je ena od takih “popravljenih” starih his, ki je postal licno urejen hotelcek z lepo opremljenimi sobami in restavracijo. Drago se je kar zacudil, da sem izbrala tako “nobel” in gotovo tudi drago prenocisce. Vendar so bile cene povsem povprecne, se pa vsi zelo trudijo, da je vse na nivoju (postrezba in oprema v sobi s kopalnico in TV). Po prijetni kopeli v kadi in oprani zehti sva si narocila “menu del dia”, ki je bil okusen in dovolj obilen. Ker je zunaj vsake toliko spet dezevalo, sva si privoscila popoldanski pocitek in nekaj tenisa po TV iz Madrida.

Pa spet Drago:

Zvecer sem sel k masi v cerkev Marije romarice cez cesto, kjer so vecino prisotnih predstavljali prav romarji.  Maso je vodil starejsi duhovnik, ki je celo pridigo ubral na romarske strune: pot, bolecina in pravi cilj. Po masi je naredil se nagovor zbranim romarjem, ki ga je v anglescino prevajala mlajsa nuna. Vsakega romarja je duhovnik osebno blagoslovil in pokrizal, druga nuna pa je v kosarici ponudila se simbolno zvezdo, ki naj kaze pot.

Po masi sva ob spanskem siru s steklenico Ribera del Duero nazdravila se zadnji etapi do Ledigosa, ki je pred nama jutri. 

P.S. Imam tezave z novo kartico v fotoaparatu, ki je telefon, s katerim posiljam Nejcu slike za objavo, ne prepozna! Zato se ni slik. Tezavo sem zelel zaobiti tako, da sem iskal moznost v albergih v Carrionu, da bi poslal slike iz fotoaparata na PC, nato pa z emailom naprej. Edini PC, ki sem ga nasel, ni imel USB vhoda. Tudi receptorka v nasem hostalu mi je usla domov in odnesla racunalnik, s katerega bi lahko poslal slike.

Dan 14 – od Castrojeriza do Fromiste ( nekaj med 25 in 28 km)

Novica dneva: Drago je nesrecno izgubil SD kartico iz fotoaparata. Kljub veliki izgubi okrog 1000 slik z najinega popotovanja, sva kar dobro spala in se zbudila v jasno jutro s celimi 4 (stirimi !!) stopinjami Celzija. Misijonarski hospitallero (izkusnje iz Indije) nam je vsem pripravil zajtrk: med, maslo, marmelado, kekse in nato vsakega posebej pospremil na pot s pozdravom. Obljubil je tudi, da bo, ce bo kdo nasel izgubljeno kartico, slednjo poslal po posti.

Pred nama je bila nekaj daljsa pot do Fromistre. Po krajsi ravnici je na tabli je pisalo: klanec 12%, 1050m. Pa je vseeno slo. Z vrha sva imela krasen pogled na dolino s Castrojerizom, razlicne zelene barve obdelanih polj so se prelivale v vzhajajocem soncu. Planote, ki se dvigajo okrog doline, so povsem ravne. In med njimi se v daljavi dvigujejo gozdovi  vetrnic za elektriko, kar je za nas, ko se borimo za nekaj veternic na Volovlji rebri, presenetljivo. Po nekaj deset metrih ravnine sva se spet pognala v klanec, tokrat 18%, tokrat navzdol, kar je (Bredi) slo nekoliko lazje. Prijetna pot se je vila po umirjeni pokrajini, kjer se vse vidi dalec naprej. Razdalje med posameznimi vasicami so zdaj res velike in ce nisi na to pomislil ze prejsnji dan, si lahko lacen in zejen. Na poti sva se ustavila za nekaj minut na pocivaliscu, kjer lahko dobis kavo, vodo, sadje pri mozakarju, ki je svojo ponudbo postavil na najboljso tocko: nekaj km pred naslednjim naseljem – Itero dela Vega (vse je “donativo”, ker uradno ne sme prodajati). 

V Iteru de la Vega sva si privoscila obicajni kapucino, pa se trgovinico so imeli, kjer sva se oskrbela z nekaj hrane in sladkorja. Koliko km sva ze prehodila, ne veva natancno, saj se podatki v Michelinovem vodniku razlikujejo od drugih za do 3 km.  Morda se slisi malo, vendar v nogah to pomeni lahko slabo uro hoda.

V Boadilli del Camino sva si privoscila polurni pocitek ob “sopa de ajo” (cesnova juha) v zelo zanimivem albergu, kjer naj bi sicer po prvih nacrtih prespala. Simpaticen hospitallero je poznal Slovenijo in celo nekaj slovenskih besed (“pivo” vsekakor) in kar nekaj najinih sopohodnikov je ostalo tu. Midva pa, okrepljena, sva odsla naprej kljub oblakom nad Boadillo, ki niso obljubljali nic dobrega. 

Pot do Fromiste (6 do 7 km) je potekala po ravnem. Prvic sva po dolgem casu srecala credo ovc, ki so jo cuvali: en prekrasen osel, dva prava ovcarska psa in en pravi pastir. Pot se potem zdruzila z lepim umetnim kanalom za namakanje “Canal de Castilla”, obrascenim z locjem, ki je bilo polno pticjega prepevanja. Kanal poteka vse do Fromiste, kjer se v kaskadah spusti v dolino. Vmes je dez z vetrom spet poskrbel, da sva nadela pelerine in zascito za rukzake, pa je vse ponehalo se pred prihodom v mesto.

Po Burgosu pomeni Fromistra spet nekaj vec civilizacije. Ima trgovine,  lekarno, vec lokalov in celo kak hotel je vmes. 

Ima tri cerkve, ena romanska, stara 1.000 let, druga pa najmanj 500 let. Posvecna je lokalnemu svetniku Sv. Telmu. 

Za prenocevanje sva izbrala alberg municipal, kjer so naju namestili  spalnico z rezervimi lezisci. Letos so za naju albergi z napisom “completo” vsakdanji pojav. Za vse bodoce pohodnike naj bo tole sporocilo: da alberga je potrebno priti cimprej, vsaj do 14. ure, v vodniku pa je potrebno ze prej pogledati koliko prenocisc imajo albergi.

Drago je po obvezni oskrbi telesa odsel, da nakupi hrano za vecerjo. Prinesel je obvezno flaso vina, tokrat iz Ribere del Duero. 

Zunaj ze dezuje, peregrinosi pa smo zbrani v jedilnici, kjer je hospitallera zakurila kamin. Nekateri jemo, drugi klepetajo, tretji pisejo svoje dnevne zapiske, nekateri pa so samo na toplem. Prijazno, domace….. To je TO.

Dan 13 – Od Hornillos del Camino do Castrojeriz-a (20,5 km)

V krasnem dnevu za hojo sva opravila s potjo od Hornillos del Camino do Castrojeriz-a. Zacela sva nekaj pred 8h. Pot se je najprej vila navzgor med zitnimi polji, dokler po 1h hoje nisva dosegla platoja ravnine, po kateri sva jo mahala se dobro uro. Vmes sva nacrtovala kofepauzo v San Bolu, kjer pa razen enega majhnega albergca sredi polja ni bilo niti ene same samcate druge hise. V vodniku se to seveda ne vidi in treba je bilo naprej. Sama ravnina, med polji pa ponekod kupi nabranega kamenja. V daljavi so rahlo mlele zrak vetrne elektrarne. Cesta je bila v glavnem blatna. Potem pa se je zgodil udor. Sele, ko sva stala na robu, sva zagledala vas Hontanas pod nama, oddaljeno kakih 200m. Sledil je daljsi pocitek ob “cofe con leche” ter za spremembo se z velikim sendvicem “bocadillo con jamon”. Zvonovi so nato zaceli vabiti k masi, vendar je Breda zelela nadaljevati. Tako sem pokasiral v vaski cerkvi le uvodni pozdrav, nato pa zapustil tistih 20 ljudi in 4 romarje. Tako kot je hitro minilo prvih 11,5km se je potem tistih preostalih 9km kar posteno vleklo. Na poti sva srecala eno samo zanimivost v obliki rusevin cerkve sv.Antona…. In pa se eno jato ujed, ki so zlovesce krozile nad nami… Sicer pa revna pokrajina, ce niso drevja ze davno v zgodovini posekali, je pa ogenj naredil svoje.

Zemlja je pepelnato sive barve, komaj verjames, da tam kaj zraste… Tu pa tam zasije zelena barva posejanega zita in se ene poljscine, ki je nisva uspela prepoznati. Tudi zivine ni nikjer videti, pa tudi ljudi ni – zdaj je kar pravilo, da po 10km in vec ni nobene vasice, ki bi nakazovala, kdu tu seje in zanje…. In tako le opazujes posamezne cvetlice, preskakujes luze, se izogibas blatu in se oziras, kaj bo za naslednjim ovinkom. Potem pa kar iznenada zagledas pred seboj Castrojeriz, tako blizu je …. Ampak potem tolces asfalt se skoraj celo uro (po nekaj sto metrih nisi vec cisto preprican, ce niso blatni kolovozi bolj prijazni nogam…). Je pa pogled na mestece impozanten.

Velike stare cerkvene zgradbe se vidijo v vsej svoji velicini, hiske pa stisnjene skupaj pod pobocje hriba, na katerem je bil grad – se rusevine so sila mogocne, le kako je izgledal grad prej …. In potem pot v mestece, kam drugam kot strmo v hrib . Izpustiva prvi alberg (je privado in star) in greva do naslednjega, ki je prenovljen, “municipal” in na koncu se donativo. Vodi ga misjonar, ki je deloval v Calcuti, malo poseben mozak, pomagata pa mu dve mladi hospitalerki. Skromno, pa vendar nudi vse kar peregrino potrebuje. V eni uri po najinem prihodu je ze “completo”. Ne vem kam bodo pospravili vse peregrinose, ki so prenocevali v Hornillosu, pa se kaksne druge. Se enkrat se pokaze, da so predstave iz vodnikov v realnosti precej drugacne… Operem zehto, tukaj imajo spet centrifugo, iz katere poberes skoraj suho perilo, potem pa v iskanje hrane… Nedelja je, mesto je kot izumrlo, vendar le najdeva eno “taberno”, kjer nama postrezejo “menu del dia”, ker tistega za peregrinose lahko dobis sele po sedmi uri zvecer… Cena je bila 11€ in dobro je bilo….
Drago se seveda ne more upreti zapeljivi vzpetini z rusevinami gradu nad mestom jaz pa pocivam noge. Grad nad Castrojerizom ni vreden ogleda zaradi rusevin (3.stoletje), pac pa zaradi krasnega razgleda naokolico. Igra sence in svetlobe nad kotlino, v kateri smo, je navdusujoca. Na vrh sem se podal s tremi Spanci, ki prav tako morajo dodati zivljenje letom. Sli smo mimo his vkopanih v mehke plasti zemlje, tako da ven gleda le sprednja stran hise. Seveda so namesto periskopa namestili TV anteno. Nad nami so jastrebi, ki sva jih opazila ze opoldne, ko sva se spuscala v doino Castrojeriza. Ti kratki izleti delajo moj Camino se bogatejsi.

Dan 12 – Od Burgosa do Hornillos del Camino (20km)

Skoraj lezim v Hornillos del Camino za cerkvijo, kjer ne piIha tako in kjer imajo soncni zarki malo vec moci. Posusiti je treba vlago dveh dopoldanskih nalivov, ki so ob mocnem vetru segli skozi deznike, pelrine in bunde vse do koze. V tem trenutku nebo jasno, v okolici pa so grdi oblaki, ki pridejo obcasno k nam. 

Na ploscadi pred cerkvijo in barom lezijo/sedijo pohodniki. Hrano dopolnjuje vino iz bara. Breda je v postelji po prijetnem kosilu “na ploscadi”: vino, kruh z oljem, prsut, olive, na koncu pa se jogurt, vse iz nahrbtnika. Vmes pa klepetanje s sotrudniki, ki pocenjajo isto.

Zjutraj sva zapustila mini alberg Santiago y Catalina (tudi Devina pastora) v rahlo dezevnem jutru. Pot iz Burgusa se je kar vlekla,  preden smo spet prisli med polja. V daljavi so se ze zbirali oblaki, tik nad nasimi glavami, in nato popustili vodo v trenutku in to 1km pred vasico in moznim zavrtiscem. Po nevihti sva samo dokupila hrana za opoldne in nadaljevala. Do naslednje vasi je bila pot lepa, blatna in skoraj ves cas navzgor med polji. Breda je pridno grizla neutruden blag klanec. Ko smo z vrha ze ogledali obljubljeno vas za prenocisce v kotlii (Hornillo del Camino) in se spustili proti njej, je spet za 10 min pridivjala nevihta in spet smo bili mokri in to 500m pred prvo streho v vasi. Imava namrec samo eno pelerino, vse Bredine “ta lahke – beri AMZS-jeve  in papezeve” pelerine so ze v kosih. Njena ustrezna je doma, “ker je pretezka”. Prenocisce sva dobila v mestni hisi, kamor so nastanili pograde. Uradni alberg je bil ze prej poln. Ker prihajajo novi pohodniki, jih namescajo v krajevno telovadnico.

Popoldne sem v daljavi opazil svetlec hrib na vrhu katerega je kriz. Svetloba me je pritegnila in zlezel sem tja med polji in travniki. Svetila se je sljuda, ki je razadala po hribu, kjer ni travnikov. Vrh hriba mi je dal prekrasen pogled na kotlino, v kateri lezi Hornillo.

V vasi je precej zivo, zato upam, da se bo se kaj dogodilo podvecer. Hospitalera mi je zagotovila, da mestne hise ne bodo zaklenili niti ob 22h.

Dan 11 – Od Atapuerce do Burgosa (21,5 km)

Nocnemu spanju v Atapuerci je pomagala pesem mocnih nalivov, vetra in grmenja. Zbudili pa smo se v soncno, mrzlo in vetrovno jutro. In kot ponavadi najprej v hrib . Opremljena za dez, veter in mraz sva prav hitro prisla na vrh Matagrande (1078 m), ki se razgrne v prostrano planoto. In za dobro jutro, v soncnem vzhajanju v daljavi pred nama: Burgos ! Jasno se vidita katedrala in hrib z gradom. Prekrasen pogled in kar ne verjameva, da je do tja se celih 20km!  Noge kar same odhitijo navzdol. Zanimiva razgibanost terena, zaradi vetra (ki neprestano kar mocno piha) sta obe vasici ob poti, Villaval in Cardenuela Riopico, skriti v globace, po vrhovih pa delajo vetrnice. Bolj, ko se spuscava s planine, bolj ocitni so rezultati nocnega dezevja. Pot je vse bolj blatna, loviva travnate robove in isceva rumene puscice, ki bi pomagale izbrati pravega izmed stevilnih namocenih kolovozov. Ozirava se po drugih peregrinosih, pa so se vsi nekam porazgubili. Izkazalo se je, da nisva imela samo midva tezav z izbiranjem pravega kolovoza in sreca je, da so vsi vse nas nekako pripeljali do predmestja Burgosa – Villafria. Razlika je bila morda le v kolicini blata na cevljih in hlacah . Po obveznem kapucinu, malici in nekaj minutah pocitka za noge, sva zacela meriti 10 km dolgo avenijo, ki pripelje do katedrale v srcu Burgosa. Kar lep cas sva srecevala ogromna skladisca in malo s strahom opazovala nebo, ki se ni izneverilo napovedi in se je napolnilo z zelo temnimi oblaki, ki so na naju usuli prvo posiljko dezja takoj, ko sva srecala znak “Burgos”. Prevedrila sva v baru, ki jih na poti ne manjka, zazelela sem si Orujo (meni znan kot “liqor de hierbas”), dobila sem pa po nase “snops”, Drago pa je dodal vino in tortillo de patatas. Po plohi je posijalo sonce, pa se je spet stemnilo in spet ulilo in tako se nekajkrat do najinega prihoda na cilj.

Izbrala sva en star alberg zelo blizu katedrale, ki ima samo 16 postelj, skromno oskrbo (ampak cisto nic ne manjka), prijazno hospitallero, je donativo in do njega moras premagati za tri nadstroja strmih stopnic. Ampak super in se zakurjeno je (v Sloveniji si ta hip najbrz tezko  predstavljate, da v maju v Spaniji kurijo, kajne?). Po obveznem protokolu (tus, noge, pranje), jo tokrat oba ubereva v mesto. Na ogled katedrale seveda. Tako mogocna je, da se pocutis povsem majhnega, in da bi si bolje ogledal vse umetelno okrasene oltarje, portale, rozete, kupole, stole, grobnice, … bi moral tu preziveti kar nekaj ur.
Po dusevni hrani sva sla iskat se malo telesne hrane. Po priporocilu prijatelja Ivota, sva nasla restavracijo Ojeda. Samo “cordera” niso imeli (cakati bi morala do devetih zvecer…) in sva si privoscila kosilce po meni listi. Z obveznim delom: “pan, vino y agua”, za razliko od “meni peregrino”,  je tu seveda vse imelo svojo ustrezno ceno v EUR.
Ker je zunaj zelo neprijazno vreme, saj se stalno menjavata dez in sonce, mraz pa je konstanta, sva se pospravila na toplo v alberg na porocanje in pripravo na pocitek. Ob 20h je se masa v kapeli nasega alberga.

 

Dan 10 – Od Villafranca Montes de Oca do Atapuerce (18km)

Pocitek  v Villafranca je dobro del mojim nogam, ne pa tudi mojemu zelodcu…. Ampak, kjer je volja, je pot, kajne? Ceprav se je napovedovalo slabo vreme, je bilo jutro suho in proti vzhodu tudi precej jasno. Zagrizla sva hrib Monte de Oca.  Pricakovana gora je postala pohorsko prijazno vzpenjajoca…. Kot sta rekla Marjeta in Milan – nic posebnega, samo vlece se. Vlece se celih 12km. Siroka steza se vije med drevjem, ki se ni nic odgnalo (verjetno zaradi visine malo nad 1000m),  je pa zelo mocno porasceno z lisaji. Vmes si je Drago nabiral brinove jagode, pa se spet sklonil k cvetocim trobenticam, preskocil kaksno luzo, ki jih ni manjkalo in v dobrih treh urah sva se pred vetrom umaknila v cerkev v San Juan de Ortega, kjer je tudi oltar Santa Dominga de la Calzada. Malica in krajsi odmor za naskok naslednjega cilja. 

Pokrajina se je malo spremenila, gozd je umetno nasajen z borovci, pot se spusca in gozd se pocasi spremeni v pasnike – prvic na poti srecava krave na pasi. Na travniku je polno modro-vijolicnih cvetlic, ki zelo spominjajo na nas spomladanski zefran, samo v zelo mini izvedbi.  

Z desne so naju pozdravljale vetrne elektrarne, ki tako od blizu delujejo zelo mogocno. Prav tako mogocno grozeci pa so postajali tudi oblaki z leve (iz smeri Burgosa). Mimo vasice Ages do Atapuerce sva bila, ko je v 15 minutah toplo sonce prekril oblak in se je ulilo kot iz skafa. Za silo sva se zascitila s pelerinami in bila v 10 minutah do prihoda v Atatpuerco kar posteno mokra. Da je takrat tudi nehalo zalivati, ni potrebno posebej poudarjati . 

V Atapuerce sva najprej zavila v starinski in lep alberg pri cerkvi, ki pa je ocitno imel tezave s streho (in dezjem), zato sva se nastanila v nekoliko novejsem albergu sredi vasi. Za 8€ dajo  posteljo v sobici za 6, imajo pa tudi “lavadoro in secadoro” za vsega skupaj 4€, kar danes, po dezju, se posebej prav pride. 

Po “doma” skuhanih kanelonih smo v skupni kuhinji ob kozarcu najine “la Rioje” poklepetali z gospo iz Nemcije (rojena v Kazahstanu) in dvema mladima Korejcema, ki sta na Dragotovo grozo zmesala rioja vino s coca colo in pojasnila, da je to “kalimocho”, vsem mladince m znana mesanica.

In Drago je nato odhlacal v vasko gostilno po nove dogodivscine. Za to, da sem lahko slikal ovce na nogometnem igriscu, sem prinesel pastirju kozarec dobrega vina. Ker pa je “moro”=”musliman”, ga ni hotel piti. Pa ga je dobila Nemka (Kerstin), ki je ravno vedrila pri gostilni. In potem pogovor v gostilni, kjer se obicajno pogovarja kar cela gostilna. Na TV so povedali, lokalni ljudje (moski) pa so se strinjalida bomo imeli dez 6 dni.

Dan 9 – Od Belorada do Villafrance Montes de Oca (12 km)

Ta etapa je postala kratka iz “logisticnih” razlogov. Pred nama je namrec vecji hrib Monte de Oca, kjer je potrebno narediti naslednjih 12km v enem kosu do visine preko 1000m. Glede na Bredin strah glede njene zmoznosti, sva ga pustila za jutrisnji dan. 

Zjutraj smo opravili slovesen zajtrk (3€) v albergu El Caminante in se s stevilnimi objemi in slikanji poslovili od prijazne lastnice Belén in kuharice Ane.

Pot od Belorada do Villafrance Montes de Oca je speljana v glavnem med polji, obcasno pa vzporedno s cesto N-120, ki je precej prometna. Jutro je bilo lepo, soncno in zelo mrzlo (3 stopinje) zato smo vsi pohodniki kar pohiteli. Vinogradov je zmanjkalo, so samo se prostrana polja, nekatera ze zelena, druga preorana. Pokrajina je valovita, pot pa pelje skladno s pokrajino, vendar smo se v glavnem vzdigovali mimo vasic Tosantos, Espinosa, Villambista do Villafrance Montes de Oca.

Ustavila sva se v albergu in hotelu San Anton Abad, verjetno nekdanjem samostanu tik nad cerkvijo v Villafranci. Oba sta precej nova, zato sem z ustreznim “financnim strahospostovanjem” iskal vhod v alberg in povprasal za ceno. Simbolicnih 5€ in nic vec. V krasnem ambientu hotela sva si privoscila dobro kosilo, ki je za pohodnike s credencialom “le” 12€. Prvic, odkar sva na poti, sem si tudi sam, skladno s kakovostjo kosila, privoscil popoldansko siesto. Kasneje se je bilo lepo nastavljati obcasnim soncnim zarkom poleg alberga, ki ima lepo zelenico, po kateri kraljujejo trije pavi, druzbo pa jim delajo gosi. Najprej je kazalo, da nas ne bo prav veliko tu prespalo, vendar se je do vecera napolnilo vseh 18 postelj. Druzba se je malo zamenjala in prevaladuje francoscina, ki jo popestri veselo razpolozen nemsko govoreci gospod z alpskim klobukom – prva ocena je, da je iz Avstrije. Da je vse se bolj pestro, so tu se trije posevnooki romarji (japonska, koreja?). Nekaj “nasih” je obstalo v prvem albergu in casi rural, vecina pa se je verjetno prebila cez hrib. Je pa danes romarjev precej manj, praznicni pohodniki so spet v sluzbah. 

Vecer se bo kmalu prevesil v noc in cas bo ze tudi za pravo spanje z mislimi na jutrisnji dan in novih 20km.

Dan 8 – Od Santo Domingo do Belorada

Danasnji dan je bil eden najlepsih v potovanju. Pot  dolga 23km, se je vila med samimi zelenimi polji komaj vzklitih zit, ki so s svojo pomladno zeleno barvo ves cas pritegoval pozornost. Vmes se je oglasala kukavica in peregrinosi  s tistim “Buen Camino”. Breda je nacrtovala, da se bova ustavila po 18-tih km, pa se je izkazalo, je prenocisce zaprto in sva pristala v Beloradu. Malo je bilo potrebno dobre volje, pa kaksno sladko zadevo je bilo potrebo dati v usta, pa je slo.

Belorado je majhen kraj, pa se petelini s stevilnimi znamenitostmi. Popoldne, ko so pelegrinosi udarili siesto, sem sel na grad, ki so ga zdruzno stokli Francozi kot okupatorji Belorada in splosnoljudski osvoboditelji. Med plastmi kamenin v temeljih grada je tudi magnezijev oksid, ki je pobelil pol doline v blizini Belorada, kjer ga pridelujejo.

Nastanila sva se v albergu El caminante (pohodnik) na Calle Mayor 36, ki ga nama je priporocil kolega Ivan Kapetanovic in to predvsem zaradi prizadevne lastnice Belén. Res, vecerja za peregrinose je bila bogata in v domacem vzdusju, ki si ga zeli vsak romar: z veliko hrane in veliko dobre volje. Ta se je nadaljevala, ko sta kolegici iz Leipziga priceli peti razlicne narodne in verske pesmi njihovega zbora. Pa so se pridruzili se glasovi iz Danske, Avstralije in Slovenije…

Imava tezave s tehniko. V Beloradu in okolici ni signala mobilnega operaterje, preko katerega prenasava besedilo in slike. Pisem v enem od barov prek WiFi, moj iPad pa noce sprejeti slik.  Vec torej “muy pronto”.

Dan 7: Od Najere do Santa Dominga de la Calzada

Pozdravilo naju je oblacno jutro, dezja pa le ni bilo. Okrog osme ure sva krenila iz Najere v hrib (tole se tu vedno znova ponavlja – koncas v hrib in zjutraj spet najprej v hrib – da te posteno pogreje). Tudi danes gremo malo gor, pa spet dol in to se v razlicnih dolzinah ponavlja cel dan. Je pa tu nic po spansko mraz. Peregrinosi hodimo v bundah, kapah, nekateri imamo tudi rokavice (pridejo zelo prav). Po slabi uri in pol prispeva v Azofro, kjer si privosciva vsakodnevni kapucino, potem pa naprej. Pokrajina je zelo prijetna za ogledovanje, danes so na ogled zelena polja, rumeno cvetoca polja, vmes seveda ogromno vinogradov vseh oblik (smo v La Rioji Alti !!) in z zelo razlicnimi sistemi zalivanja, in potem celi konvoji oblakov – od belih in lahkih, do grozece sivih in tezkih, in ko se pogled dvigne malo v daljavo se zablesci od sonca obsijano zasnezeno pogorje (katerega pa se veva), res lepo……

Vmes naletimo na en posten kos blatne poti, ko cevlji pridobijo kaksen kilogram – slika bo bolj zgovorna od besed…

Nasledni kraj, ki nas pricaka je Ciruenna, na katerega naju je opozoril tudi Nejc, ker je tam znano golf igrisce. Mestece je cisto na novo pozidano, urejeno do parkov in bazenov, na vecini stavb pa pise “se vende” –  se prodaja… Razen zivzava na golf igriscu daje naselje vtis mesta duhov…. Stari del pa je vasica zunaj novega naselja, in kaze po spansko revno podobo….

In potem se slaba ura in zagledali smo Santo Domingo de la Calzada.. Zagledali – kajti do tja smo morali odotoboganirati nekaj dvigov in spustov, vmes smo od mesta samo se vrh zvonika, preden smo se znasli na glavni ulici in tam nasli tudi najin alberg….

Danes pisem kar ves cas v mnozini, ker nas je bilo na poti za naju nenavadno veliko, po deset do dvajset na kupu….