Hotel San Antonio abad sva hotela zapustiti že ob 6h, pa so bila vsa hotelska vrata zaklenjena, varnostnik (Korejec) pa je nekje spal. Zbudila sva ga šele po dolgem klicanju po telefonu na recepcijo. Začuda, možakar je bil nato jezen na naju, ker bi menda morala zgodnji odhod javiti že zvečer.
Še v polmraku sva začela ubirati korake v hrib nad hotelom na vrh planjave Montes de oca (Gosja gora). Vreme je oblačno, v dolini pod nama pa je megla. Po pol ure sva na vrhu, nato pa se začne več kot 10km dolg rahel spust po cesti, ki je točno po sredini gore in predstavlja protipožarno pregrado za gozd.
Po 3h hoje (12km) prideva v San Juan de Ortega do prvega bifeja na jutranjo kavo z mlekom, pa je, smola, bar zaprt. Samo fotografirava veliko cerkev, ki jo že dolga leta obnavljajo nato pa, ajmo na kavo še naprej v dolino do 3,5km oddaljene vasice Ages. Pa ne moreš verjeti: tudi tam je prvi bar zaprt, v naslednjem pa nimajo nič za v usta poleg kave.
Po poti čakava na klic sina Nejca, ki naj bi se nama pridružil s kolegi iz pevskega zbora v Tolosi za nekaj km hoje. Srečamo se na najini poti proti Burgosu pri kraju Atapuerca in nato skupaj prehodili pot do predmestja Burgosa, Vllafrie. Tam smo se ob zasluženem pivu poslovili, midva pa sva se z lokalnim avtobusom odpravila v središče Burgosa na kosilo v restavracijo Ojeda.
Restavracija Ojeda je stara Ivotova ljubezen, kjer maestro Paco že 32 let peče v krušni peči najboljše jagenjčke na svetu. Ivota sprejmejo kot starega znanca s pozdravom “Hola Kapetan!”, šef strežbe Manuel pa se rokuje z njim. Postrežejo nama 2/4 mladega jagnjeta, ki je veselo poromal skozi usta pospremljen z vinom Verdejo (Cantosan 2021). Za sladico dobiva še njihovo hišno specialiteto, kremno rezino “tarta de hojaldre”.
Zadovoljna s kosilom se napotiva skuzi center starega dela mesta do del čudovite gotske katedrale. Ne moreva, da se ne bi (čeprav že velikokrat) fotografirala s kipom romarja pred cerkvijo.
Namestiva se v luksuzni hotel Abba nad mestom s pogledom na del katedrale. Sledi stari protokol: tuširanje, oskrba nog, zamenjava obleke ter za Ivota obvezna siesta.
Zvečer greva k maši v kapelo Sv.Tekle v samo katedrali, ki je odprta le za molivce, glavni del cerkve pa je namenjen turistom, ki plačajo vstopnino. Po duhovni potešitvi se sprehodiva po lepem sprehajališču z urejenimi drevesi zavijeva še v bar ob reki.
Pred spanjem opraviva še celovito telefoniado in pošiljanje fotografij. Seveda nakaj časa posvetiva tudi pisanju bloga, s katerim vam z Ivotom želiva vsaj malo predstaviti najina doživetja. Borgus je izjemno lep, zato sva hvaležna Bogu, da sva lahko tako pogosto v tem mestu. Upava, da bova s tem pisanjem nagovorila koga od bralcev, da se poda na svoj Camino.
Drago Rudel na popotovanjih 