Dan 25: O Pedrouzo – Santiago de Compostela (20 km)

Simbol Santiaga de Compostela

Nad Santiagom na vrhu Monte Gozo pred spomenikom Janezu Pavlu II

Chuleta, s katero me je počastil Ivo Kapetanović ob zaključku svojega 3.200km dolgega romanja iz Splita

Slavje ob Ivotovem zaključku v braseriji Papatorio

Trg pred katedralo v Santiago de Compostela varuje policija

Del zvonika katedrale Sv.Jakoba v Santiagu

Prihod kolesarjev v Santiago

Maša v katedrali Sv.Jakoba – na sredini je kolega don Marko

Živahno vzdušje ob vhodu v katedralo Sv.Jakoba

V Albergu Aquario me je ogovoril Marco Antonio, belgijski Italijan, ker sem menda tako podoben njegovemu očetu. V ozadju hospitalero Filipe.

Vzušje na trgu pred katedralo Sv.Jakoba

Prenočišče: Aquario, privatni, 12EUR, urejen, že starejši, navdih indijske eksotike, že bili v njem 2015

Današnja tura je bila kratka, saj smo jo načrtovali tako, da smo lahko prišli v Santiagu že do maše v katedrali Sv.Jakoba ob 12h. Pričeli smo pred 6h in precej navili tempo po terenu “gori-doli-naokoli”. Pot je vodila skozi manjše vasi, nekaj skozi evkaliptusov gozd, nekaj po asfaltu. Precejšen delež poti je bil ob letališču Lavacolla (kraj, kjer so se romarji v starih časih umivali pred vstopom v Santiago).

Ustavili smo se le za zajtrk, nato pa na Monte Gozu ob spomeniku, ki so ga postavili ob romanju Janeza Pavla II v Santiago. Tam je bilo fotografiranje obvezno. Tu smo se tudi razšli z Markom in Danielo, ki sta hitela v mesto, da bi do 11h dvignila svoje kovčke, ki sta jih poslala iz Pamplone v Santiago (poseben servis, o katerem so info tudi na Internetu – za 25 EUR ti prestavijo kovček, ga varujejo in ga prevzameš v 3.mesecih). Nastanila sta se pri nunah v njihovem internatu, (Residencia de estudiantes Santiago Apostol, Concepcion Arenal 10, Santiago), kjer so sobe poleti proste za romarje. S kolegom Joaquinom sva se nastanila v albergu Acuario, se uredila in ob 12h smo že bili vsi pri maši v katedrali. Moram priznati, da ob prihodu v katedralo po 27 dneh hoje in 700km prehojene poti nisem čutil nobenega pravega navdušenja. Morda je to zato, ker sem že tretjič v Santiagu, predvsem pa, ker ni tistih, s katerimi bi to navdušenje lahko delil.
Po maši, ki jo je vodil (nad)škof, sem šel po potrdilo o opravljeni poti, na katerega sem čakal več kot 1h. Medtem so se že našli Marko ter Daniela in Ivo Kapetanović in Stipe Božič. Sledila je proslava v obliki kosila v nobel restavraciji (El Papatorio, Tapas y Brasas (www.elpapatorio.com)). Sam sem zamudil, pa so me vseeno postregli z odlično, mehko chuleto (goveji staran T-bone steak, specialiteta v Baskiji). Dobil pa sem tudi več dobrega belega vina (Codello, Finca os Cobates, Monterrei, Pazos, Verin, Ourense, Galicia).
Po kosilu smo odšli vsak v svojo realnost: dva v hotel, dva k nunam in eden v alberg. Sam sem šel še na trg Obradoiro pred katedralo, da sem sedeč na tleh kako uro užival življenje in vzdušje na trgu, kamor prihajajo skupine Romarjev, posamezniki, pa tudi turisti. Prijetnega vzdušja niso motili niti policisti. Seveda sem moral poklicati Bredo in Nejca, da sem imel vsaj koga blizu. Do Sv.Jakoba v katedrali se nisem mogel prebiti, saj je bila vrsta za vstop dolga več sto metrov in se je vila po celem trgu ob strani katedrale.
Načrtujem, da bom ostal v Santiagu do ponedeljka zjutraj, nato pa šel na začetek Camina in opravil še manjkajočih pet dni hoje. No, v albergu sem že prej izvedel, da me bodo naslednji dan vrgli ven, ker nisem opravil rezervacije. Nadomestna možnost je bila rezidenca (študentski dom, ki ga vodijo nune), kjer sta se namestila Marko in Daniela. Pa sem jo šel iskat – in kot se spodobi, se mi je izpraznil telefon, ostal sem brez telefonske številke, da bi poklical nune. Vedel sem le naslov in iskal. Vsak, ki sem ga vprašal, je imel svojo varianta, kje najti ulico in dom. Nazadnje me je eden osebno vodil do tja.
Nune so me prijazno sprejele, bile so vesele, da vsaj malo govorim špansko. Rezerviral sem sobo in se vrnil peš v svoj alberg (vsaj 3/4h hoje) – seveda napolniti telefon, oprati prilo in kaj napisati. Vmes sva se spoznala z Marcom Antoniem, belgijskim Italijanom, ki je prej leto dni preživel v Španiji, sedaj pa je naredil Camino primitivo. Ogovoril me je, ker sem menda zelo podoben njegovemu očetu, ki pa je s svojimi 53-timi leti menda enako star kot jaz. Marko dobro govori špansko, pa sem spet imel možnost, da malo izpopolnjujem svoje znanje.
Pod večer smo se z Marcom in Joaquinom odpravili na ogled živahnega življenja v mestu, ki se s koncerti na trgih že pripravlja na jutrišnjo fešto z ognjemetom. Marco najo je zpustil, takoj ko smo našli njegovo skupino kolegic, s Joaquinom pa sva se usedla na ulici, saj je bilo potrebno kaj popiti in pojesti, da “žakelj stoji pokonci”. Ob polnoči sva bila nazaj v albergu.